GRADNJA LESENIH CERKVA

Starodavne kamnite katedrale in klasične lesene cerkve so edinstvene strukture, katerih gradnja se je začela v 10. stoletju po sprejetju krščanstva, in navdušujejo s spretnostjo in umetnostjo obrtnikov, ki so jih ustvarili. Cerkve, ki stojijo že več stoletij in v veliki meri zaradi obnove obstajajo še danes, niso le priložnost za spoznavanje različnih arhitekturnih šol, temveč še vedno utelešajo moč in oblast pravoslavja.

V različnih zgodovinskih obdobjih so prevladovali različni arhitekturni tokovi, za katere so bile značilne lastne oblike in zunanje oblikovanje. Toda ne glede na slog, v katerem je bila cerkev zgrajena, je vsaka od njih vsebovala nekaj preteklosti in prihodnosti.

Običajne vrste verskih stavb so:

• cerkve s križno kupolo v bizantinskem slogu, ki so bile trdno zasidrane na pravoslavnem Vzhodu in so se pojavile po pokristjanjevanju Kijevske Rusije. V pravokotnem tlorisu so bile lahko skromno okrašene ali pa so presenečale s svojim sijajem. Njihova značilnost je piramidalna kompozicija, pri kateri ima glavno vlogo osrednja kupola, dvignjena visoko na bobnu;
• šotorske in večšotorske cerkve, ki so se pojavile v XV-XVI stoletju in imajo skoraj enako osnovo – osmerokotnik na štirikotniku. V evropski arhitekturi nimajo analogij. Strehe cerkva (kritina šotorov in kapitelov) so bile lahko izdelane iz osikovih opornikov, kar jim je dajalo posebno eleganco;
• večstopenjski templji, za katere je značilno naraščanje števila osmerokotnikov ali štirikotnikov, ki se postopoma zmanjšujejo. Tako kot šotorske strukture so lahko izdelani iz kamna ali lesa in so bogato okrašeni z zunanjim dekorjem;

• Cerkve rotunde iz obdobja klasicizma in baroka, okrogle v spodnjem delu, so podedovane iz antike. Kot simbole večnosti jih lahko imenujemo dragoceni dragulji med ohranjenimi stavbami 18. in 19. stoletja. Obnova in restavriranje tovrstnih cerkva sta še posebej pomembna zaradi njihovega majhnega števila;

• templji, ki so jih začeli graditi v 17. stoletju. Kubične strukture so z zvonikom povezane s pravokotno stavbo. Podoba ladje, s katero je mogoče pluti po morju življenja, je simbol odrešenja vernikov;

• cerkve “pod zvonovi” ali “pod zvonom“, ki so jih gradili od 15. stoletja. Aporaste stebriščne ali piramidalne strukture, pri katerih je zvonik pod kapitelom, nad glavnim volumnom;

• Jamski templji, majhne, preproste zgradbe z eno majhno kupolo in dvokapno streho, ki so se pozneje razvile in pridobile vse bolj zapletene oblike. Najnovejše znane stavbe so iz začetka 18. stoletja.

• Konstantinopelski patriarhat
• Aleksandrijski patriarhat
• Antiohijski patriarhat
• Jeruzalemski patriarhat
• Ukrajinska pravoslavna cerkev
• Srbski patriarhat
• Romunski patriarhat
• Bolgarski patriarhat
• Gruzijski patriarhat
• Pravoslavna cerkev na Cipru
• Grška pravoslavna cerkev
• Poljska pravoslavna cerkev
• Albanska pravoslavna cerkev
• Češkoslovaška pravoslavna cerkev
• Pravoslavna cerkev v Ameriki

Obstajajo tudi avtonomne cerkve z različnimi stopnjami neodvisnosti:

• Sinajska pravoslavna cerkev IE
• Finska pravoslavna cerkev-KP
• Japonska pravoslavna cerkev Moskovskega patriarhata
• Kitajska pravoslavna cerkev Moskovskega patriarhata
• Ohridska nadškofija Srbske pravoslavne cerkve

Zvonik je presenetljiv okras pravoslavne cerkve, vendar je njegov glavni namen nositi zvonove, ki so primerni za zvonjenje. Zato morajo tisti, ki gradijo cerkev z zvonikom ali ločenim zvonikom, že v fazi načrtovanja vključiti strokovnjake za cerkvene zvonove. Pri tem je veliko subtilnosti. Kako bodo nameščeni zvonovi? Kako bo opremljeno delovno mesto zvonarja? Kako se bo zvok razhajal?
Na primer, zvonik v mestu v bližini stanovanjskih stavb ne sme biti preveč “glasen” – sicer se ne bo mogoče izogniti nezadovoljstvu okoliških prebivalcev. Vendar pa tudi zvon ne sme izginiti, preden doseže občinstvo. Kako lahko vnaprej predvidite njegov ton in glasnost? Odvisna sta od oblike (profila) zvona in seveda od njegove teže. Odvisno je tudi od pravilnega obešanja: zvon mora poleteti v odprte razpone zvonika in ga stene ne smejo dušiti.

S pravilno razporeditvijo zvonov lahko en izurjen zvonar obvladuje celoten ansambel. Z eno roko spravi v gibanje jezičke malih zvonov, katerih kabli so povezani v snop, z drugo roko poskrbi za zvonjenje srednjih zvonov, z nogo pa ritmično pritiska na pedala, povezana z jezički težkih napovednikov.

Obešanje zvonov je treba načrtovati skupaj z zvonikom, saj so nosilci, na katerih bodo nameščeni zvonovi, vgrajeni v stene. Kasneje, ko bo zvonik dokončan, jih ne bo mogoče pritrditi, saj je teža, ki jo morajo nositi, prevelika.
Pri gradnji zvonika je treba izračunati obremenitev, ki jo bo prenesel. Zvonovi lahko tehtajo tudi do več ton, poleg tega pa bodo redno povzročali vibracije, ki bodo uničile stavbo, če njena trdnost ne bo zadostna.

In še en pomemben vidik. Med gradnjo zvonikov se pogosto zgodi nesrečen dogodek. Stavba je zgrajena, nosilci so nameščeni in zvonovi se dvignejo. Za cerkev odelijo veliko oznanilo … in vidijo, da se preprosto ne bo prileglo razponu zvonika! Da se to ne bi zgodilo, bi bilo treba še enkrat vse vnaprej izračunati in morda največje težke zvonove dvigniti na predvideno mesto, preden je gradnja končana.

Da bi odgovorili na vprašanje, kdaj so se pojavili zvoniki, si moramo ogledati zgodovino samih zvonov. Zvonovi so obstajali že pred Kristusovim rojstvom – na Kitajskem, kjer so se pojavili v XXIII. stoletju pred našim štetjem. Kdaj so se zvonovi začeli uporabljati v cerkvah? Lepa legenda pravi, da je sveti Pavel Veliki v petem stoletju našega štetja zaspal na cvetočem travniku in sanjal, da angeli mahajo z zvončki, ti pa melodično zvonijo in slavijo Stvarnika. Ko se je zbudil, je ukazal, naj zvonove izlijejo iz kovine in z njimi zvonijo pred začetkom cerkvenega bogoslužja ter ljudi pozivajo k molitvi. To se je zgodilo v mestu Nola v Italiji, kjer je bil škof sveti Pavel.
Zvonovi so v Kijevsko Rusijo očitno prišli s krstom. Arheološke raziskave kažejo, da je bila v predmongolskih časih v Kijevu delavnica za vlivanje zvonov. Znano je, da je med knežjimi spopadi leta 1067 polotski knez Vsevolod osvojil Veliki Novgorod in v svoje mesto odnesel zvonove iz katedrale svete Sofije. To nakazuje, da so bili zvonovi, zlasti veliki oznanilni zvonovi, zelo cenjeni, nekakšen dokaz visokega statusa mesta, in bi lahko postali predmet boja.

Prvi zvoniki v Kijevski Rusiji so bili najpreprostejši, zato jih še ni bilo mogoče imenovati zvoniki v pravem pomenu besede. Predstavljali so nadstrešek, pod katerim so bili stebri s pritrjenimi prečkami, na katere so bili obešeni zvonovi.
Kdaj so se pojavili prvi monumentalni zvoniki? Kronike jih omenjajo šele od 14. stoletja dalje. Najverjetneje so bili leseni ali kamniti zidovi z nameščenimi zvonovi, pokriti s streho z nadstreškom. Na ikonah iz 16. stoletja so že vidni tako zgoraj opisani zvoniki kot tudi zvoniki v sodobnem pomenu besede – v obliki osmerokotnih lesenih stolpov.

Zvoniki so lahko različnih vrst: enonadstropni in večnadstropni, kamniti in leseni, samostojni ali kot del cerkvene stavbe. Obstajajo tudi templji z dvema ali celo več zvoniki. Pri obsežnem zvonjenju z zvonovi dela več zvonarjev hkrati, kar zahteva veliko usklajenost in virtuozno umetnost, da je zvonjenje harmonično. Cerkve z dvema zvonikoma, ki sta stolpa nad pročeljem na straneh glavnega vhoda, v Ukrajini niso tako pogoste kot v drugih državah, na primer na Zahodu, v Grčiji in na Balkanu.

Pravoslavno zvonjenje ima posebnost: je ritmično, ne kaotično, in ne reproducira glasbenih melodij. Kaotično zvonjenje je tako imenovano “zvonjenje na oko”, razširjeno na Zahodu – med takim zvonjenjem nihajo sami zvonovi, ne njihovi jeziki. Zvonjenje z melodijami ni tradicionalno za pravoslavno bogoslužje. Praviloma na ta način na zvonove ne igrajo zvonarji, temveč posvetni strokovnjaki ali kariljoni – posebne naprave, s katerimi zvonovi zvenijo, vendar ne za bogoslužje, temveč na primer ob določenih urah dneva.

Pa pojdimo h klasičnim pravoslavnim zvonikom.
V velikih samostanih je zvonik običajno samostojna stavba ali pa je povezan z obzidjem samostana. Pogosto je zelo visok in postane arhitekturna dominanta samostanskega kompleksa. Takšen zvonik je sestavljen iz več stopenj – do petih, na zgornjih pa visijo zvonovi. V spodnji etaži, ki je zaprta, se pogosto nahaja majhna cerkev. Do zgornjih nadstropij vodi ozko spiralno stopnišče. Ob delavnikih ena oseba na eni od ravni zvonika običajno zvoni za bogoslužje. Ob večjih cerkvenih praznikih, med katerimi je najpomembnejši velikonočni, se zvoni z vsemi zvonovi, deluje pa celoten ansambel zvonarjev. Ker so na različnih nivojih in se ne vidijo, spretno igrajo usklajeno in močno zvonjenje.

V župnijskih cerkvah imajo zvoniki običajno eno etažo zvonov. Vendar to ne pomeni, da so nizki! Zvonovi se nahajajo visoko nad tlemi in za vzpon do njih je potrebno veliko dela! V številnih cerkvah so zvoniki na zahodni strani pritrjeni na cerkveno stavbo, vhod v cerkev pa je pod njimi. To je priročno: da bi šel iz cerkve v zvonik, zvonarju ni treba iti ven.

Danes je precej redka vrsta cerkve “cerkev z zvonjenjem”. Takšne cerkve so bile razširjene v petnajstem in šestnajstem stoletju, gradili pa so jih pozneje. Zvonik se nahaja nad osrednjim delom.
Ljubitelji cerkvene arhitekture poznajo izraz “severni tič”. Gre za cerkveni kompleks, sestavljen iz treh lesenih stavb:

• zimska (ogrevana) cerkev;
• starejši (ki ni imel ogrevalnega sistema, vendar je bil višji in prostornejši);
• zvonik.

Leseni zvoniki na severu so bili običajno razmeroma nizki, vendar so imeli izrazite kapne vrhove.
Iz kamna so bili zgrajeni tudi zvoniki z oboki, običajno v mestih. Lahkoten, zračen, stožčast bel zvonik je okras samostana.